Aktivirano biooglje – zlato, skrito globoko v tleh
Ena najslavnejših legend o zakladih je legenda o El Doradu (v španščini ta beseda pomeni 'tisti zlati'). To je legenda o zlatem mestu in mističnem kralju, ki se je med obredi posul z zlatim prahom in potopil v jezero Guatavita. Že leta 1542 je španski raziskovalec in osvajalec Francisco de Orellana zaplul v dolino reke Amazonke v iskanju zlatega mesta. Tega ni našel, je pa na bregovih Amazonije našel zelo bujno in bogato civilizacijo. Osvajalci, ki so mu sledili leta kasneje, je niso več našli. Ostala pa je legenda o izjemno bogati civilizaciji in zakladih, skritih globoko v tleh Amazonije. Ta legenda je burila domišljijo številnih iskalcev zakladov in navdihnila nekatere filme. Pa vendar je pravi zaklad še dolgo ostal skrit.
Odkritje terra prete
Šele nedavno je arheolog dr. Clark Erickson med raziskovanjem te pokrajine ugotovil, da so nekateri deli zelo bogati z rastjem, medtem ko je večina površine revna. Ti otoki bujne rasti so pravilnih oblik, povezani s potmi. Ko je izkopal del zemlje na enem od omenjenih otokov, je hitro našel dokaze o civilizaciji: koščke keramike, kosti … sledi življenja. Med izkopavanjem ga čudilo, da je bila zemlja zelo temna in bogata s humusom. Pa ne le zgornjih nekaj centimetrov (kot pri naših horizontih), ampak cel meter ali dva črne humusne plasti. Ta zemlja se ni izčrpavala, čeprav so imeli po tri žetve letno. Takrat je dr. Erickson ugotovil, da je našel pravi zaklad ‒ pravi El Dorado. Civilizacija s tako rodovitnimi tlemi lahko ne le prehrani svoje prebivalce, ampak jih opolnomoči, da ustvarjajo in kreativno živijo. To so pravi temelji bujne civilizacije. In te temelje so zgradili Amazonci sami. Terra preta, kot imenujejo to prst, namreč ni naravnega izvora, temveč antropološkega.
To odkritje je razburkalo svetovno sfero pedologije. Vzorci tal so bili poslani na več svetovno priznanih fakultet, kjer so njihovi laboratoriji z najsodobnejšo opremo proučevali in analizirali to staro zemljo. Kljub velikim naporom do danes še nikomur ni uspelo znova narediti terra prete. Super rodovitne zemlje, ki se sama obnavlja. Pa vendar so raziskovanja te prsti dala zanimiva spoznanja. Ključne sestavine te zemlje so kompost oz. kompostirana organska masa, oglje in zdrobljena keramika ter kamenine. Nič kaj posebnega, a kljub temu kombinacija teh sestavin daje tem tlom edinstvene lastnosti.
Biooglje kot izboljševalec tal
Struktura biooglja pod mikroskopom.Mislim, da je ravno oglje skrivnostna sestavina terra prete. Oglju, ki je pripravljeno na okolju prijazen način in se uporablja kot izboljševalec tal, pravimo biooglje ali angleško biochar. Oglje po sestavinah ni nekaj zelo posebnega, je le zelo trdno vezan ogljik. Vendar ko ga pogledamo pod mikroskopom, vidimo, da je sestavljeno iz izredno majhnih por. In ravno te mu dajejo edinstvene lastnosti. Po strukturi je biooglje dejansko podobno koralam in tudi njihova funkcija je podobna. Podobno kot so koralni grebeni najbujnejši del oceana, so koščki oglja v tleh stičišče različnih vrst organizmov. Te mikropore namreč nudijo prostor, nišo ali habitat, kamor se lahko koristni mikroorganizmi naselijo.
Včasih se je oglje pridobivalo s tradicionalnim oglarjenjem, vendar pa se danes večina oglja pridobi s postopkom pirolize. To je visokotehnološki postopek, kjer gorenje organske mase poteka brez prisotnosti kisika. Pri tem nastajajo sintezni plini, ki se uporabijo za soproizvodnjo elektrike in toplote, oglje pa je tako rekoč stranski produkt. Najkakovostnejše oglje je pridobljeno iz lesa najboljše kakovosti, pomembno pa je tudi, kako se postopek pirolize vodi. Namreč, če temperatura med postopkom pirolize niha, to vodi v nastajanje policikličnih ogljikovodikov (PAH) in polikloriranih bifenilov (PCB), ki pa so nevarni in v oglju zelo nezaželeni. Med preizkušanjem surovega oglja, dostopnega na slovenskem trgu, smo večkrat naleteli ravno na ta onesnaževala.
Aktivacija biooglja
Razlika v prirasti biomase med kontrolno skupino, aktiviranim bioogljem in surovim/neaktiviranim bioogljem.Surovo, neobdelano oglje ni primerno kot izboljševalec tal, ker deluje kot spužva in najprej veže nase vse snovi iz svoje okolice. Zato opažamo zaostanek v rasti rastlin, ki jim je dodano surovo oglje. To namreč najprej veže hranila iz tal nase in jih šele nato postopoma sprošča. Zato je pomembno, da pore biooglja najprej napolnimo s hranili in koristnimi mikroorganizmi, preden oglje vdelamo v tla. Takemu biooglju pravimo aktivirano.
Torej, s čim aktivirati/napolniti biooglje? Če želimo biooglje uporabiti kot izboljševalec tal, je pomembno, da pore oglja napolnimo s snovmi, ki so koristne za tla. To so hranila, mikrohranila in seveda mikroorganizmi. V naši raziskovalni skupini smo opravili vrsto poskusov z različnimi aktivatorji in tudi postopki aktivacije. Ugotovili smo, da je najboljši vir hranil kompost, da je kot vir mikrohranil najprimernejši zeolit ter efektivni mikroorganizmi EM kot združba koristnih mikroorganizmov. Če oglje pripravimo na tak način, vsebuje vse, kar potrebujejo zdrava tla. In ko tako pripravljeno oglje vdelamo v svoje gredice, s tem poskrbimo, da bodo rastlinam dostopna vsa hranila za zdravo rast.
Pomembno je tudi, koliko aktiviranega biooglja dodamo zemlji. Pomembno ga je dodati dovolj, da lahko opravi svojo funkcijo, vendar spet ne preveč. Rastline imajo namreč evolucijski mehanizem zaznavanja količine oglja, ker je bila tekom dolge rastlinske zgodovine prisotnost oglja znak za požar v naravi. Zato pretiravanje z dodajanjem oglja vodi v zaostanek v rasti rastlin. Torej: koliko je dovolj, pa še ni preveč? Naši poskusi kažejo, da je to med 5 in 20 volumskih odstotkov (v lončkih ali sadilnih jamicah). Oziroma če preračunamo na površino, lahko varno uporabite med 0,5 in 1 litrom oglja na kvadratni meter površine gredic.
Učinek aktiviranega biooglja
Razlika v velikosti rastlin in njihovih korenin glede na dodajanje različnih odstotkov aktiviranega biooglja.Kaj pa se zgodi s tlemi in rastlinami, ko dodamo aktivirano biooglje? V tleh se vzpostavi novo ravnovesje, nov ekosistem, saj smo vanje vnesli koristne mikroorganizme ‒ življenje. Bistveno se izboljša kationska izmenjevalna kapaciteta, izboljša se pH tal, zadrževanje vode, pa tudi fizikalne lastnosti (kot je zbitost). Zmanjša se potreba po zalivanju in dognojevanju, saj se v porah oglja skladiščijo hranila in voda. Na daljši rok je opaziti, da je humusna bilanca boljša ter da so tla lažja za obdelovanje. Tla dobesedno zaživijo, v njih boste našli več deževnikov, več filamentoznih gliv, več korenin. Zdrava tla namreč prekipevajo od življenja. Rastline, ki rastejo na takšnih tleh, pa imajo na voljo vsa makro- in mikrohranila, potrebna za rast. Korenine vzpostavijo simbiozo s koristnimi bakterijami in glivami, zato imajo na voljo bistveno večjo površino za črpanje hranil. Dobro preskrbljene rastline so zdrave in odporne. Opazili smo, da so rastline, ki rastejo na takšnih tleh, bolj odporne na sušo in vročino ter tudi na škodljivce.
Vse premalo se zavedamo pomena naših tal. Brez tega edinstvenega plašča okoli našega planeta življenje na njem sploh ne bi bilo mogoče. Tla so tista, ki povezujejo kamenine (geosfero), ozračje (atmosfero) in življenje na planetu (biosfero). Brez zdravih živih tal pa dolgoročno ni mogoče ohraniti življenja na našem planetu. To, kar imamo pod svojimi stopali, ko smo na vrtu ali njivi, odloča o zdravju ljudi. Več kot vemo o zemlji, bolj se zavedamo njenega pomena in z večjim spoštovanjem bi morali ravnati z njo. Danes točno vemo, kateri pristopi negujejo in podpirajo življenje v tleh in kateri jih rušijo. Ko nekaj časa vztrajamo z metodami in sredstvi, ki oživljajo zemljo, se vanjo trajno naselijo koristni organizmi, vzpostavi se talna prehranjevalna veriga in tako rast ter zdravje rastlin postaneta logična posledica delovanja očem skritih talnih prebivalcev. In ko s takimi očmi pogledamo na svoj vrtiček, imamo le še eno skrb ‒ skrb za zdrava živa tla.
Članek je delo dr. Tanje Bagar in je bil med drugim objavljen v reviji Biobrazda.