Datum objave: 21. september 2017Kategorija: Temelji permakulture

Etike in načela permakulture

Ključen elemen permakulture predstavljajo tri etike - skrb za Zemljo - skrb za ljudi - pravična delitev presežkov, ter načrtovalska načela. Etike predstavljajo sito za naše odločitve, načrtovalska načela pa usmerjajo proces načrtovanja in zagotavljajo celostni pristop.

Etike predstavljajo ekološki, socialni in ekonomski aspekt, ki jih moramo upoštevati pri načrtovanju.Etike predstavljajo ekološki, socialni in ekonomski aspekt, ki jih moramo upoštevati pri načrtovanju.Etike so v splošnem obče sprejeta načela o tem kaj je prav in kaj narobe. Sistemi etičnih načel lahko nastanejo iz različnih vzrokov in jih najdemo v pravu, religijah, organizacijah, kulturah, itd. Permakultura je celosten pristop, katerega namen je načtrovanje trajnostnih bivanskih in kmetijskih sistemov. Je gibanje, ki se ukvarja z okoljsko sprejemljivo uporabo zemlje in gradnjo stabilnih človeških skupnosti, skozi sodelovanje ljudi in narave. Če je to cilj permakulture, potem ta narekuje, da je naše delovanje osredotočeno na sodelovanje in zaščito narave in ljudi. Kar je dobro ali slabo za naravo in ljudi pa ni odvisno samo od naših osebnih mnenj, ampak je nekaj kar lahko definiramo in merimo. Etike permakulture torej niso nekaj subjektivnega, ampak izvirajo iz opazovanj ljudi, narave in našega vpliva nanje. Etike so prvo sito za naše odločitve, njihov namen pa je, da zagotovijo konstuktiven odnos do narave, ljudi in ekonomije. To naredi permakulturo tudi posebno, saj je eden izmed redkih sistemov načrtovanja, ki se zavestno ukvarja z etičnostjo naših odločitev in dejanj v našem življenju in širšem okolju.

Skrb za Zemljo

Etika nas opominja, da smo ljudje odvisni od ekosistemov, ki nas s svojimi storitvami podpirajo, da dobimo hrano, materiale, zdravila, čist zrak ipd. Naša naloga je, da skrbimo za naravo in s tem zagotavljamo ohranjanje teh storitev za nas in naše potomce. Ta etika predstavlja ekološki aspekt človeškega delovanja.

Skrb za ljudi

Ljudje smo socialna bitja, ki živimo v skupnostih. Delovanje in odnosi v skupnostih so neločljivo povezani s kvaliteto našega bivanja. Zavestno upravljanje skupnosti in odnosov znotraj nje nam omogoča, da upoštevamo posameznika in njegove potrebe ter vrednote in ga smiselno vključujemo v družbo. Etika skrb za ljudi nas opozarja na socialni aspekt našega delovanja v svetu.  

Pravična delitev

Vse stvari v naravi krožijo. Narava na pozna odpadkov ali kopičenja virov. Nakopičeni viri, ki jih pogosto razumemo kot odpadke, se v zdravem ekosistemu porazdelijo. Naša naloga je, da ustvarjene presežke vrnemo v sistem, na mesta kjer je to potrebno. Pravična delitev opozarja na ekonomski vidik, ki je pomemben prav tako kot socialni in ekološki.

Načela

Bill Mollison in David Holmgren kot začetnika permakulture različno definirata načela. Skupna vrednost načel je, da so abstrakcija vzorcev, ki delujejo v naravi in zagotavljajo celosten pristop in trajnost v sistemih, ki jih načrtujemo. Razumemo jih lahko kot miselna orodja, ki nas usmerjajo h kreativnemu načrtovanju našega okolja in življenja v spreminjajočem svetu.

Bill Mollison načela razdeli na načela načrtovanja in načela odnosa. Načela načrtovanja nam pomagajo ustvarjati celostne sisteme. Načelo vsak element upravlja več funkcij v praksi pomeni, da kokoš (kot element kmetije), uporabimo na različne načine - poleg jajc in mesa, jih lahko uporabimo za kontrolo določenih škodljivcev v sadovnjaku ali njivi, dajejo nam gnoj in ogrevajo rastlinjak.

Načela odnosov nas usmerjajo h konstruktivnemu odnosu do izzivov s katerimi se soočamo. Načelo problem je rešitev nas opominja, da v problemih poskušamo najti rešitev. Primer: zamočvirjen travnik na posestvu je primeren prostor za vzpostavitev ribnika, namesto da se ga trudimo izsušiti.

Načrtovalska načela

Relativnost lokacije

Permakultura poudarja pomen povezav med elementi v sistemu. Če hočemo, da komponente sistema podpirajo drug drugo in učinkovito delujejo, jih moramo primerno umestiti v prostor.

Vsak element opravlja več funkcij

Ker permakultura stremi k ustvarjanju čim bolj odpornih sistemov, izbiramo elemente, ki se podpirajo med seboj in jim umeščamo tako, da svoje funkcije čim boljše opravljajo.

Vsaka pomembna funkcija je podprta z več elementi

Permakulturne sisteme načrtujemo tako, da so pomembne funkcije, kot so voda, hrana ali dohodek podprte z več različnimi elementi. S tem v sistem vnašamo odpornosti, uporabnikom sistema pa tako zagotovimo bivansko varnost.

Učinkovita uporaba energije in virov

Pri načrtovanju sistemov vzamemo v obzir naše vire in energijo, kot so čas, finance in delo ter jih poizkušamo čim bolj učinkovito porabiti. Pri tem nam pride prav več orodij permakulturnega načrtovanja, kot so določitev področij, analiza tokov in analiza elementov.

Uporaba bioloških virov

Biološki viri, kot so gozd, tla ali sadovnjaki, so ekosistemi sestavljeni iz organizmov, ki rastejo in se obnavljajo. Z uporabo in vlaganjem v biološke vire si zagotovimo, da nas bodo ti na dolgi rok podpirali. Če na primer vlagamo v zemljo (primerna obdelava, zastiranje, uporaba komposta) nenehno izboljšujmo njeno rodovitnost, kar nam bo zagotovilo stabilnejši pridelek.  

Kroženje energije

V permakulturnih sistemih želimo zadržati energijo čim dlje in s tem doseči, da opravi čim več dela. Prav tako želimo, da snov v našem sistemu kroži in se vedno znova porablja. Težimo k majhnemu vnosu virov od zunaj in zmanjševanju izgub energije, s čimer povečujemo učinkovitost sistema.

Majhni, a intenzivni sistemi.

Ko začnemo vzpostavljati permakulturni sistem začnemo z majhnimi koraki, ki jih lahko obvladamo. Ko smo prepričani, da s sistemom lahko upravljamo, jih začnemo počasi širiti, dokler ne dosežemo svojih zmožnosti. Na primer, ko začnemo vzpostavljati zelenjavni vrt, je boljše, da ga naredimo manjšega. Šele ko nekaj časa vrtnarimo na manjšem vrtu, se naučimo potrebnih tehnik in vrt obvladamo se lahko odločimo, da ga povečamo. Velikokrat ljudje naredimo napako, da se naših načrtov lotimo na veliko, kasneje pa ugotovimo, da jim nismo kos.

Pospeši sukcesijo in evolucijo

Sukcesija (zorenje ekosistemov) je v ekologiji usmerjeno spreminjanje združbe organizmov v času na nekem prostoru, ki jo povzroča predvsem vpliv rastlinstva na okolje. Je usmerjen proces, ki vodi iz združbe z malo medvrstnimi povezavami v kompleksno združbo, kakršna je značilna za neko okolje (v klimaksno združbo), ki se ob stabilnih razmerah spreminja samo še ciklično in v manjši meri. Prvim organizmom, ki naselijo v neko okolje pravimo pionirski. Ti spremenijo okolje tako, da omogočijo drugim organizmom, ki so bolj občutljivi, da ga naselijo. Ta proces lahko uporabimo tudi pri ustvarjanju človeških ekosistemov. Ključno vlogo igra npr. pri ustvarjanju gozdnih vrtov.

Uporabi raznolikost

Skupni pridelek iz nasada mešanih kultur bo večji kot pridelek ene kulture, ki raste v monokulturi. Z uporabo raznolikosti si zagotovimo tudi stabilnost ekosistema. Načrtujemo ga tako, da skupaj rastejo rastline, ki se med seboj podpirajo.

Učinek roba

Robovi, kjer se srečata dve različni okolji, so najbolj produktivna in raznolika območja. V naravi to vidimo na robovih ekosistemov, kot npr. gozdni rob ali rob jezera. V robovih najdemo organizme iz obeh okolij in posledično največ interakcij med različnimi elementi.  

Načela odnosov

Problem je rešitev (vse deluje v obe smeri)

Vsak vir je lahko prednost ali slabost, odvisno od tega na kakšen način ga znamo vključiti ali uporabiti v sistemu.

Donos sistema je teoretično neomejen

Edina meja za uporabo določenega vira ali elementa v sistemu je znanje in domišljija načrtovalca.  

Deluj z naravo, ne proti njej

Če sodelujemo in spodbujamo procese v naravi si s tem zagotovimo in ojačamo storitve, ki nam jih ekosistemi nudijo.

Vse vrtnari (ali vpliva na svoje okolje)

Vsak organizem si v svojem okolju oblikuje pogoje v katerih lahko uspeva. V ekosistemu si ustvarijo in izoblikujejo svojo ekološko nišo.

Najmanj truda za največji učinek

Sprejemamo odločitve, ki so čim bolj učinkovite. Trudimo se, da iz sistema odstranimo nepotrebno delo in izgube energije.

Holmgrenova načela

Poleg Billa Mollisona je svoj nabor načel ustvaril tudi David Holmgren. Ta opiše 12 načel permakulture, ki so obenem načela načrtovanja in načela odnosov. Dandanes večina permakulturnikov uporablja Holmgrenova načela, saj so preprostejša in ljudem navadno bolj razumljiva, kljub temu pa ohranijo namen, ki ga imajo Mollisonova načela.

Opazuj in deluj

Vzemimo si čas za razumevanje in čutenje narave in okolice. Le tako lahko načrtujemo rešitve, ki delujejo.

Ujemi in shrani energijo

Z razvijanjem sistemov, ki shranjujejo naravne vire, lahko le-te uporabimo takrat, ko jih potrebujemo. Energijo sonca lahko s pomočjo rastlin shranimo v les, plodove, tla in druge vire.

Koristi pridelek

Poskrbimo, da dobimo povračilo za delo, ki ga opravljamo. Uporabimo naravne danosti in pridelke. Poleg tega je lahko vsak element sistema pridelek, če ga znamo uporabiti. Npr. polži, ki nam povzročajo težave v vrtu, so lahko hrana za race, s čimer lahko rečemo, da so postali pridelek.

Uporabljaj samoregulacijo in upoštevaj povratne informacije

V sistemu ne dovolimo nesprejemljivih aktivnosti, zavoljo uspešnega nadaljnjega delovanja sistema. Če pozorno spremljamo stanje sistema, lahko pravočasno opazimo spremembe in primerno ukrepamo.

Uporabljaj in ceni obnovljive vire in storitve

Čim bolje izkoristimo obilje narave, da zmanjšamo potrošnjo in uporabo neobnovljivih virov. S tem zmanjšamo, ali še bolje odstranimo, negativne vplive našega sistema na okolico.

Ne ustvarjaj odpadkov

Nič ni odpad. Vsak vir je lahko uporaben in dragocen, če ga znamo vključiti v sistem in porabiti. Odpadki so človeški izum, ki ga v naravi ne najdemo.

Načrtuj od vzorcev do podrobnosti

Če opazujemo vzorce v naravi in socialnemu okolju, jih lahko razumemo in uporabimo. Opazovanje in vzorci so temelj načrtovanja. V različnih situacijah lahko uporabimo enake vzorce, a jih v posameznih primerih uporabimo na specifičen način. Primer vzorcev so načela permakulture. Veljajo za vse sisteme, ki jih načrtujemo, čeprav se bodo v vsakem sistemu kazali na specifičen način.

Vključuj, ne izključuj

Ko umestimo prave stvari v pravi prostor, se izoblikujejo povezave in odnosi med elementi, ki tako sodelujejo in delujejo s podpiranjem drug drugega.

Delaj majhne in počasne korake

Manj je več. Manjše in počasne rešitve upravljamo lažje kot večje.

Uporabljaj in ceni raznolikost

Raznovrstnost v sistem vnaša odpornost, če med raznolikimi elementi obstajajo smiselne povezave.

Uporabljaj in ceni robove

Povezava med različnimi elementi je prostor, kjer se dogaja največ. To so najbolj dragocena, raznolika in produktivna okolja v sistemu.

Ustvarjalno se odzivaj na spremembe

Vsako spremembo v sistemu lahko izkoristimo v svoj prid, če jo razumemo.