Preberite si dva kratka intervjuja o tem, kako sta dva učitelja uspela vsak na svoj način vpeljati pouk na prostem.
Osnovna šola Alojzija Šuštarja
Pouk na prostem poteka v podaljšanem bivanju v njihovi učilnici v naravi, ki ga vodi Klemen Banko, ki je takole opisal dogajanje po pouku:
Kaj počnete pri podaljšanem bivanju na OŠ A. Šuštarja?
Imajo učilnico na prostem, kurišče, plezala, gugalnico, vodo...Na naši šoli smo se odločili, da v okviru podaljšanega bivanja učencem ponudimo možnost izbire, kaj bodo v tem času počeli. Skoraj v celoti smo ukinili krožke, za katere se je izkazalo, da so bolj želja staršev, kot otrok. Učenci so na začetku radi obiskovali krožke, kmalu pa je bila to velika muka in odpor. Zato učencem ponujamo dejavnosti v okviru projektnega dela, ki traja krajši čas (do 14 dni) na učencem ne predstavlja še ene dodatne obveznosti, pač pa se ga udeležujejo po lastni izbiri. Velik poudarek pa je na tem, da čim več časa preživimo zunaj. To nam omogoča učilnica v naravi, ki je ustrezno opremljena, da učenci tam lahko ustvarjajo, raziskujejo, izražajo svojo kreativnost in domišljijo.
Kaj želite doseči?
Ena od naših usmeritev je tudi stik učencev z naravo. V tem smislu je učilnica v naravi prostor in vsebina, ki učencem odpira ta stik, ki jih vabi ven, v raziskovanje, opazovanje, socialno učenje... Želimo doseči, da bi stik z naravo (p)ostala naravna potreba otrok in da bi skozi opazovanje narave znali razviti čut za skrb, čut za drugega.
Kakšen je odziv otrok?
Otroci način dela in vsebine, ki so usmerjene predvsem v učilnico v naravi, sprejemajo z navdušenjem. Razbremenili smo jih "obveznih" vsebin. Da so z veseljem v šoli tudi popodan, se najbolj nazorno pokaže, ko prihajajo starši po otroke. Večinoma je odziv otrok ZAKAJ SI ŽE PRIŠEL, PRIŠLA??? NE GREM ŠE DOMOV!
Kaj je bil največji izziv in kako ste ga presegli?
Največji izziv je bil doseči spremembo v pričakovanju in stališčih staršev. Lepe oblekice, nove superge, Beneton jakne, so zamenjale trenirke, zašite hlače, gumjasti škornji... Drug vidik pa je, da so se otroci znašli v situacijah, ki so lahko realno nevarne (plezanje po drevju, uporaba ročnega orodja - žage, sekire...). Potrebno je bilo veliko zaupanja s strani staršev, da delamo prav.
Kaj tebe najbolj izpolnjuje pri takšnem načinu dela?
Učilnica v naravi je prostor kjer se otroška energija, domišljija, kreativnost pretaka v življenje. Seveda sem tudi jaz posledično deležen koščka tega otroškega "razsipništva". To je delo, ki mi daje toliko energije, da do sedaj še ni bilo dneva, da bi šel v službo z mislijo o ta služba, kako me mori... Vsak dan grem na delo z veseljem in dobro voljo. V pričakovanju, kaj novega se pripravlja...
Osnovna šola Ivana Cankarja Ljutomer
Svojo izkušnjo pouka na prostem je opisala tudi Julijana Makovec, ki je v preteklem šolskem letu z učenci izpeljala prav poseben projekt.
Kaj je bila osrednja tema šolskega leta za preteklo generacijo tvojih učencev?
Čarobni šotori v učilnici na prostem.
Kako se je vse skupaj začelo in kaj je bil namen projekta?
Priprava tal za čarobne šotore.
V začetku leta sem na učence prenesla idejo o šotorih v učilnici na prostem in "pojavila se je potreba po šotorih v katerih bi se lahko učili, igrali, ... Ali bi mi to naredili?" Namen projekta je bil, da učenci skozi konkretne izkušnje dosežejo nekaj ciljev iz učnega načrta pri tem pa pridobijo še veliko izkušenj s področja organizacije, socializacije, komunikacije. Za ohranjanje začetnega navdušenja in vzdrževanje energije ter krmarjenje vsega projekta sem skozi proces uporabljala socialna orodja in orodja permakulturnega načrtovanja, ki sem jih spoznala na tečaju permakulturnega načrtovanja. In tako sem na konkretnih izkušnjah lahko te veščine in znanje predala tudi učencem.
Kaj je bilo dragocenega za tebe osebno?
Skozi projekt se je potrdilo reklo: "Ne uniči otroških sanj s svojimi izkušnjami, ker so lahko uresničljive." In res so se uresničile njihove in s tem tudi moje. Energija ki sem jo vložila v projekt se je pomnožena vračala in tak način dela želim prenesti še na druga področja.
Kaj se je spremenilo v razredu, pri starših in pri ravnateljici?
Učenci so raje prihajali v šolo, bolje so se povezali, prevzemali odgovornost za razna dela. Starši so se več družili in kramljali na prostem. Bili so navdušeni in radi priskočili na pomoč, saj so s tem podprli navdušenje svojih otrok. Pri sami tehnični izvedbi so popolnoma prevzeli organizacijo, ... lepo jih je bilo opazovati pri delih za katere nimam pojma kako bi jih sama naredila. Ravnateljica je z delom bila zelo zadovoljna. Vesela je bila saj so se skozi projekt povezali starši, šola, občina, ... Učenci so skozi projekt šolo povezali s širšo okolico in tako ponesli dober glas šole tudi v širšo javnost, kar pa je seveda ravnateljico zelo navdušilo.
Kakšni so tvoji naslednji koraki z novim razredom?
Že lani so me učenci nižjega razreda spraševali, kaj bomo pa mi delali. Porodila se mi je ideja, da naredimo čutne poti od osrednje učilnice na prostem do posameznega šotora. Učencem sem že malo omenila in so navdušeni. Veseli pa so tudi ti, ki so in še gradijo čarobne šotore, ker jih bodo potke samo še polepšale. Se že veselimmmmm, ker klima v razredu se bo izboljšala, nergasti starši bodo sodelovali, učenci bodo videli fizični produkt svojega načrtovanja in dela, ... pa še kakšno presenečenje se bo prikradlo :)